|
Na kratko o zgodovini ATV-jev
(povzeto po: A Short ATV History Lesson by Eric Putter, ATV History)
Pred skoraj petimi desetletji, je imel prvi ATV (Honda US 90) le en sam namen – offroad rekreacijo. Z rastjo družine Hondinih ATV-jev, pa se je širila tudi njihova uporabnost. Ironično, njihova tržna strategija je bila, da se izdela uporabno vozilo za neprehodne terene, številne želje, ideje, zamisli novih lastnikov ATV-jev, pa so pripeljale do novih in raznolikih možnosti uporabe ATV-je in tako pomagale Hondi pri oblikovanju novih ATV-jev.
|
ustanovitelj
Soichiro Honda |
In kaj so ti pridni in delavni lastniki ugotovili – da jim lahko njihovi ATV-ji ponudijo veliko možnosti, kaj bi z njimi lahko vse počeli, možnosti na katere Hondini inžinerji, še v sanjah niso upali misliti... Ceneje ga je voziti kot pickup ali traktor, manjši je in bolj obvladljiv kot sta oba, ima neverjetno malo pritska na podlago (nizkotlačne gume), kar olajšuje vožnjo na občutljivem terenu... ATV-ji so postali uporabni na najrazličnejših področjih - od kmetijstva; poljedeljstva in živinoreje, industrije, celo pri policijskem delu, kot način transporta za invalidne osebe... V nekaterih primerih je ATV opravil delo, ki ga nobeno drugo vozilo ni zmoglo – naredil iz nemogočega mogoče.
Leto 1960- prototip prvega ATC-ja
Če je bila potreba mati prvega ATV-ja, je bil Hondin inženir Osamu Takeuchi njegov oče. Leta 1967 je American Honda Motor zaprosila Honda R&D Ltd. za nov izdelek, ki bi se ga dalo prodajati, v obdobju, ko upade prodaja motociklov (zima). Gospod Takeuchi je bil takrat določen za vodjo projekta z majhno skupino inženirjev. Skupina je bila kot ulita za iskanje rešitve problema, saj so g. Takeuchi in ostali že nekaj let razvijali najrazličnejša rekreacijska vozila, ki pa nikoli niso prišla na dan. Imeli so tudi to prednost, da so imeli ustrezna orodja, s katerimi so kasneje lahko razvil prvi Hondin ATV, US 90.
|
1950's - Soichiro Honda
na traku za sestavljanje
|
Pozabite torej na bel list papirja – g. Takeuchi je z delom začel v delavnici, ki je nudila pestro izbiro električnega orodja ter z glavo polno idej. Proučili so 2-,3-, 4-, 5- celo 6- kolesnike, a se je na koncu trikolesnik izkazal za najboljšo kombinacijo, ki bo služila prvotnemu namenu. Uspešno se je spoprijel s snegom, z blatom, s spolzkim terenom, ki je mučil dvokolesnike ter hkrati omogočal boljšo okretnost, kot ostali n-kolesniki.
Na začetku so pri Hondi uporabili 70ccm, štiritaktni, enocilinderski motor (iz Hondinega motocikla ST70), na podaljšani zadnji osi pa sta bili pritrjeni dve kolesi motokultivatorja – le-ti sta se na grobem terenu dobro obnesli, njuni gumi pa ne. Naslednji izziv je bil torej najti gumo, ki bo dobra in bo imela dober oprijem na mehkih in spolzkih terenih, kot so sneg, blato ali pesek. Proces oblikovanja se je močno pospešil, ko je g.Takeuchi prejel ameriško nagrado za inovacijo, za vozilo imenovano "Amphi-Cat", ki se je vrtelo na šestih 20-inčnih nizkotlačnih, visoko-presečnih, balonastih gumah. Žarnica se je zopet prižgala; po mnogih poskusih mu je uspelo izdelati 22-inčov gumo napihnjeno na 2,2 bara. Ko se je rešila dilema z gumami, je ugotovil, da ima 70ccm motor premalo mišic, da bi premikal skupno težo vozila in odraslega voznika, skozi blato in sneg. Tako je nastal nov 90ccm motor, s štiristopenjskim menjalnikom ter reduktorjem, ki je omogočil zahtevano prilagodljivost, na različnih terenih.
Naslednja faza je bila optimizacija šasije, ki bo ustrezala motorju in gumam. S testiranjem po slabih cestah, pesku, hribih in klančinah (35° ۫ ), jim je končno uspelo skonstruirati ustrezno šasijo, ki bo kljubovala tako rekreacijski vožnji kot težkemu kmetijskemu delu. Neumorno testiranje je prineslo na plan še mnoge druge rešitve – dodajanje plina s palcem, namesto navadne motoristične ročice, ki je omogočila, da je lahko voznik konstantno prestavljal svojo težo, z namenom optimalnejšega manevriranja vozila, hkrati pa je lahko imel natančno kontrolo nad plinom. Razmišljali so tudi o zadnjem diferencialu, pa se je os izkazala za boljšo. Trdo vzmetenje je lastnost tudi današnjih ATV-jev, saj so balonaste gume same dovolj dobro pobrale udarce z grobega terena. Ker delajo manj pritiska na mehkih ali občutljivih terenih, kot povprečna človeška noga, so te gume omogočile, da je lahko človek šel na kraje, kamor ga ni moglo pripeljati nobeno drugo vozilo, hkrati pa je pustilo tam malo ali nič dokazov, da je kdajkoli prečkalo pot – kar pa je omogočilo tisočere uporabe ATV vozil.
Leto 1970: prvi ATC na svetu
|
The 1970 ATC 90 |
Uradno je bil Hondin US 90 v Ameriki predstavljen v zgodnjih 70-ih letih; imel je 7 konjskih moči, štiristopenjski menjalnik z reduktorjem in avtomatsko sklopko za ceno 595$. Kasneje so ga primenovali v ATC90, ko je Honda njegovo ime zaščitila kot blagovno znamko. Trije modeli so v 70-ih nosili to ime: ATC70 za mlajše voznike, leta 1979 pa je ATC 90 dobil še močnejšega brata ATC110, ATC je bil tako evolucijski kot revolucijski izdelek že od samega začetka.
|
The 1973 ATC 70 |
Balonaste gume so bile sicer izvrstne za sneg in blato, bile pa so strašno občutljive na npr. stebla, ki so ostala na poljih po zaključku žetve.... To in še dejstvo, da originalne gume niso bile popravljive, je prisililo proizvajalca, da gumi doda jeklene žice – in to leta 1975. Istega leta so dodali tudi močnejše, barvno impregnirane plastične blatnike .Sprva je bil ATC mišljen kot rekreacijsko vozilo, vendar pa so kmetje že na začetku 70-ih let videli v njem splošnejšo uporabnost, predvsem v tem, da jim lahko zelo olajša njihovo delo na kmetijah in posledično tudi življenja. Zato so inženirji pričeli s snovanjem prilagoditev za polja, delo.... Trg se je sunkovito večal – ATC je bil sposoben pomagati pri opravljanju najrazličnejših opravil in je hkrati služil za rekreacijo, zato ga je Amerika pričela oboževati.
Leto 1980: utility/šport
V 80-ih letih sta nastali dve ločnici v ATV leksikonu – utility in šport. Popularnost utility ATV-jev je lažje razumeti, saj stane traktor neprimerno več kot ATV, kar velja tudi za njegovo vzdrževanje in dejstvo, da ATV potrebuje le 8% goriva, ki ga porabi traktor.To je pripeljalo do povečanja prodaje. Po "boomu" v letu 1980 so ATV-ji postali večnamenska vozila, ki so služila tako rekreativnim kot utility namenom.
|
1980 ATC 185 |
V letu 1980 je bil med utility uporabniki, zelo popularen model ATC185, ki se je vrtel na večjih, 25-inčnih gumah, ki so nudile boljši oprijem na terenu ter je imel še močnejši- 180ccm štiritakten, enocilindričen motor, s petstopenjskim menjalnikom in avtomatsko sklopko. Oblikovan po načelu, da se ga lahko uporablja tako pri delu kot za sprostitev, je pripravil teren za Hondin prvi, namensko izdelan utility ATV, dve leti kasneje.
|
1981 ATC 250R |
Vpeljava ATC250R leta 1981 je postala resno opozorilo svetu, da misli Honda poleg dvokolesnikov, zmagovati tudi s trikolesniki. Prvi pravi visoko zmogljiv ATC je bil poganjan z zračno hlajenim, dvotaktnim, 248ccm motorjem in s sistemom za zmanjšanje vibracij. Oblikovan za izkušene voznike, je ATC250R , s svojimi prilagodljivimi sprednjimi in zadnjimi amortizerji, sprednjimi zavornimi diski in s kratkim petstopenjskim ročnim menjalnikom pridobil legijo lojalnih strank. Ko so neuradno leta 1980 tekmovali na Baja 1000 še pred premiero ATC250Rs, je skupina Hondinih sodelavcev prijetno presenetila, takratnega legendarnega dirkača, g. Mickey Thompson-a, ko so ga ujeli in prehiteli, na kvalifikacijah, pred uradno dirko. Hondino prvo uradno ATC sodelovanje na dirki se je udejanilo leta 1981, na dirki Parker 400, v puščavi Arizone. Po zaslugi g.Thompson-a pa tudi na tekmovanju, v razredu trikolesnikov Baja 1000, še istega leta.
|
1982 ATC 200E Big Red |
Leta 1982 je imel model ATC200E, a.k.a. "Big Red", vse potrebno, da opravi vsa opravila, ki jih je od njega zahteval njegov lastnik. Njegov 192ccm motor in petstopenjski menjalnik z reduktorjem, ki je iztisnil še več moči, je olajšal vsa opravila – sajenje, škropljenje, gnojenje... Elektični zaganjač, je omogočil kmetu prijeten pričetek dneva – potrebno je bilo le pritisniti na gumb. Dva pritljažnika in 9.2l škatla, v katero se je dalo shranjevati orodje in ostale kmetijske pripomočke, so poenostavili delo kmetovalcem. Zadnje zavore na bobne, so preživele blato in vodo na poljih, hidarvlične teleskopske sprednje vilice, pa so dan preživet na sedlu, naredile dosti bolj udoben. Veliki rdečko je dobil vzvratno prestavo, leta 1984, pa je bila njegova veriga zamenjana s kardan osjo, za daljšo trajnost in lažje vzdrževanje.
V letu 1984, je Hondin ATC250Rs začel dirko, z zadnjega štartnega mesta in jo končal enkrat s prvim, drugič pa z drugim mestom, v svojem razredu in to za štiri ali pet krogov prednosti. Nič na štirih kolesih ni končalo pred Hondinim ATC250Rs.
Leta 1985 je Honda ponovno privzdignila temperaturo, s svojo novo, vodno hlajeno različico 250R, ki je iztisnila ven 38 konjskih moči in ponujala skoraj 25cm dolge amortizerje, na obeh koncih ter tako vozniku omogočila izginotje pred ostalimi znamkami, na dirkalnih stezah, po celi državi.
|
1984 TRX 200 |
ATC200X, ki je debitiral v letu 1983 je dokazal, da lahko štiritakten motor, v kombinaciji s 192ccm, pet stopenjskim menjalnikom in motoristično ročno sklopko ter z vzmetenjem za dolga potovanja in športno šasijo, zelo hitro pelje. Zato je bil več doma in preganjal jeepe, kot na polju opravljal kmetijska opravila.
Za težko delo na rančih pa je Honda že pripravljala nov utility trikolesnik, ki bo izdržal še večjo delovno obremenitev. Honda je bila v tem času pod drobnogledom komitejev in javnih medijev – vsi ATV-ji so bili inšpektorirani, secirani in neumorno preverjani z več matematičnimi enačbami, kot katerikoli Hondin izdelek. Stroje so gnali ure in ure, dan za dnem, cele tedne, z vozniki, ki so s seboj vlekli 23 kg težko opremo, ki je beležila informacije iz vseh področij delovanja stroja. Ker se je tržišče vedno bolj usmerjalo na utility ATV-je in je postala pomembna varnost, so se pri Hondi odločili za naslednji korak v ATV evoluciji – dodati bo potrebno še eno kolo. In tako je leta 1984 prišel na svetovni trg prvi Hondin štirikolesnik TRXª200.
Trg se je na to sunkovito odzval in leto 1984 naredil, za Hondo zelo uspešno, v prodaji štirikolesnikov. Prodali so 370.000 ATV-jev, kar je privzdignilo kazalček, na celih 69% celotne prodaje ATV-jev, v Ameriki tistega leta. Porast utility uporabe ATV-jev in uvod štirikolesnikov (TRX200) je bil tudi začetek konca, Takeuchijeve tri-kolesne matrice. Štirikolesniki so se zdeli kupcem boljši in to kar je pomembno kupcem, je pomembno tudi Hondi.
|
1986 TRX 250R |
|
1986 Four Trax 350 4x4 |
Leta 1986 je bilo pametno staviti na štirikolesnike v ATV svetu. Hondin model TRX250R, ki je stresal tla pod nogami, je omogočal neverjetne performance. Z vodno hlajenim 246ccm, dvotaktnim motorjem, podobnim kot pri ATC250R-ju. Na področju utility ATV-jev je Honda predstavila prvi štirikolesnik, ki je imel pogon na vsa štiri kolesa imenovan FourTraxª 350 4x4. Še istega leta, ga je v glamouroznem slogu, ko so imeli zabavo, pripeljal helikopter, da se je od spodaj videlo, kako se premikajo vsa štiri kolesa, pod lastno močjo. Sile utility trga so bile takrat prav tako usmerjene, da nadomestijo tri kolesa s štirimi.
Leta 1984 je vrtoglava prodaja ATV-jev povečala tudi število nesreč, kar je sprožilo obsežno preiskavo Komisije za varne izdelke (Consumer Product Safety Commission (CPSC)). Leta 1986 so statistike CPSC pokazale, da so vzroki večine ATV nesreč, neprimerno vedenje voznikov, ki so ignorirarli navodila proizvajalca. Niso pa našli nobenih pomembnih napak, ne na tri in ne na štirikolesnikih.
|
1987 FourTrax 250X |
Hondini priročniki za pravilno upravljanje s strojem in opozorilne nalepke, so poudarjali ustrezno in varno upravljanje ATV vozil. Skozi svetovno industrijsko varnostno kampanijo, se je zmanjšalo število poškodb in nesreč za 33%, v obdobju med 1984 in 1988.
Ne glede na to, pa so distributerji 28.aprila 1988 v ZDA sklenili brez-prekinitveni, 10 letni dogovor s CPSC, imenovan Final Consent Decree; ATV industrija je, na podlagi tega dogovora, dala $100 miljonov dolarjev, za razširitev varnostnih programov – med mnogimi področji so npr. ponudili brezplačen trening varne vožnje za vse nove lastnike ATV-jev... Distributerji so od trgovcev odkupili nazaj vse neprodane trikolesnike in jih zamenjali s štirikolesniki. Čez mejo, pa so seveda še prodajali trikolesnike in hkrati ponudili tudi linijo novih štirikolesnikov. Omenjen dogovor s CPSC pa je gotovo pospešil ves proces.
Leto 1990:
|
1988 FourTrax 300 |
Ob novem letu 1990, je Honda predstavila izboljšana modela FourTrax 300 inFourTrax 300 4x4 iz leta 1988, revolucionarni delovni par, Hondinih ATV-jev, ki sta takoj postala najbolj popularen par, v vsej ATV zgodovini. Bila sta kombinacija idealne velikosti, teže, moči in kapacitete – kar je pomenilo prodajo preko 530,000 tristotk, v 12 letih. Poganjal ju je 282ccm, začno hlajen, štiri takten, eno cilindričen motor. FourTrax 300 je imel 20 konjskih moči, pet stopenjski menjalnik, z avtomatsko sklopko in imel kardansi pogon za manj vzdrževanja. Ultra nizka prva prestava, je pomagala premikati do 385 kg. Močna jekena prtljažnika sta omogočila, da se je dalo naložiti tovor, do 33 kg spredaj in do 60 kg zadaj. Če pa te je najbolj delaven stroj v Ameriki, neko nedeljsko jutro, odpeljal loviti ribe, k bližnjemu ribniku, pa tudi ni bilo potrebno, da o tem še kdo kaj ve...
|
1989 FourTrax 300 4x4 |
Od rudnikov in plantaž banan do golf igrišč in od prašičjih farm do vožnje po gozdovih in po nakupovalnih središčih; nič na kolesih, še ni bilo bolj uporabno, zanesljivo, učinkovito, privoščljivo tako pri delu, kot ob vikendih, kot ATV.
Industrijski analitiki ocenjujejo, da so se v 90 letih ATV-ji, v 85% uporabljali, v najrazličneših gospodarskih dejavnostih (industrija, kmetijstvo,storitvena dejavnost...). Ideja g. Takeuchija je zrasla, začela delati in opravila odlično delo. Če vprašamo, kateri proizvodi so imeli navečji vpliv, na kmetijsko delo, od leta 1967, so bralci znanega časopisa Farm Industry News ocenili Hondine ATV-je med prve tri zmagovalce ( novi križanci koruze (Dekalb Biotype E Sorghum), hibridna soja (A3127 Hybrid Soybeans) in Millerjev električni generator (Miller Electric Mig Welder)). To je častna ocena od ene najbolj grobih in občutljivih skupin ljudi na tem planetu.
V ZDA, so ATV-ji omogočili, da je delo v prvi vrsti postalo učinkovitejše in neprimerno lažje. V deželah, kjer nimajo infrastrukture, delovne moči in finančnih virov, so zanesljivi in učinkoviti ATV-ji, velika pridobitev, saj opravijo dela, ki se jih prej preprosto ne bi dalo. Ljudje na drugih delih planeta, šele sedaj odkrivajo, to kar so v ZDA vedeli že pred 50 leti in šele danes vključujejo ATV-je v svoje delo, pri opravlanju opravil, ki so bila do sedaj nemogoča, nepraktična ali celo oboje. Glede na to, da so bile Honde, do 1990 najbolj domače na ameriških tleh, sedaj brnijo, delajo in razveseljujejo ljudi že v več kot 35 različnih državah po celem svetu.
Za ATV QUAD SLOVENIJA prevedla: Mojca Jerovšek-Toth
|
